Pričevalci

Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.