09:00

Spomini

O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.